KAJ SO TAHIONI IN TAHIONSKA ENERGIJA?
Tahioni so vrsta podatomskih delcev, ki potujejo s hitrostjo, večjo od svetlobe.
Prvič jih je predstavil fizik Arnold Sommerfeld leta 1968 , ime pa jim je dal Gerald Feinberg izhajajoč iz grške besede tachus, kar pomeni hiter. Postopek tahionizacije je že pred letom 1990 iznašel in razvil prof.dr David Wagner iz univerze UISCA (University of Integrated Sciences California) v Kaliforniji (ZDA).
Tahioni imajo nenavadno lastnost, da ko jim energija pojema, pridobivajo hitrost in obratno – ko jim dodajamo energijo, se njihova hitrost manjša.
Tahioni so, podobno kot fotoni v območju svetlobne hitrosti delci, ki jih lahko hkrati opišemo kot valovanje ali kot delce.. Poglavitna lastnost teh delcev, oziroma valovanja je, da se gibljejo s hitrostjo, ki je precej večja od svetlobe.

Tahionska energija ojača energetsko polje, ki je direktno povezano s fizičnim telesom in sicer okrepi sestavo celic. Energija je bila potrjena leta 1966 (Dr. Gerald Feinberg).
Nosilci energije so subatomski delci, hitrejši od svetlobe. 

​Táhion (grško - hiter) je delec in valovanje, ki vedno potuje z »nadsvetlobno« hitrostjo. Našli so veliko čudnih lastnosti tahionov.​


Tahion ni nikoli počasnejši od svetlobne hitrosti. Nenavadno je, da pri zmanjševanju njegove energije narašča njegova hitrost.
Če tahioni lahko reagirajo z običajno snovjo, bodo v osnovi kršili načelo vzročnosti.( op. zakon karme )
V okviru splošne teorije relativnosti lahko konstruirajo prostor-čase, kjer se delci gibljejo hitreje od svetlobne hitrosti, glede na oddaljenega opazovalca. Tak primer je Alcubierreova metrika. Vendar to niso tahioni v zgornjem smislu, ker krajevno ne presežejo svetlobne hitrosti ( fotonov in nevtrinov ). Fiziki domnevajo da tahioni nimajo mase ali pa da imajo negativno maso.

Atom istega elementa ima isto število negativnih elektronov in pozitivnih protonov in so navzven električno nevtralni. Če pa atom dobi ali izgubi elektron, postane ion- električno nabit atom.. Atomski delci hadroni so sestavljeni iz kvarkov in reagirajo na močno jedrsko silo. Delimo jih na mezone in barione. Poznamo jih več kot 100 vrst. Barioni so sestavljeni iz treh kvarkov. V to skupino sodita proton ( pozitivno nabit ) in nevtron ( električno nevtralen ). Vsak delec ima tudi svoj antidelec. To pomeni da če se trčita dva protona, lahko nastanejo trije protoni in en antiproton. Proton je najlažji barion in ne razpada v druge delce. Proton (+) stabilni delec in življenjska doba je nekaj potenc večja od starosti vesolja. Barioni so proton, nevtron, lambda, sigma in omega delci.
Mezoni so sestavljeni iz parov kvark-antikvark. Najlažji mezon je pion, ki reagira z atomskim jedrom in spreminja proton v nevtron in obratno.

Kvarki so elementalni delci materije. En sam kvark ne more obstajati in vedno sta dva skupaj ( mezoni kot je pion ) ali pa trije skupaj ( barioni kot so protoni in nevtroni ). Vsak kvark ima antikvark.
Leptoni ne reagirajo na močno jedrsko silo. Imajo električni naboj, razen nevtrina ki je nevtralen. Med leptone sodijo elektron nevtrino, muon nevtrino, tau nevtrino, elektron, muon in tau. Večina energije ob imploziji zvezde se izseva v obliki nevtrinov, ki nastanejo ob zlitju protonov in elektronov v jedru zvezde v nevtrone. Ob tem nastane neznanski izbruh nevtrinov ( supernova ). Na Zemljo pride okoli 30% nevtrinov ki jih oddaja Sonce v nespremenjeni obliki in ko pridejo do Zemlje spremenijo svoje lastnosti. Ostalih 70 % nevtrinov se tako spremeni v drugi dve obliki nevtrinov. Skupaj poznamo tako tri vrste nevtrinov. Imajo namreč zelo majhno maso, kar pomeni da se lahko spreminjajo. Letijo s svetlobno hitrostjo, kar pomeni da za njih čas stoji. V kanadskem observatoriju zaznajo 1 nevtrino na uro. Sončni nevtrini nastajajo ko se vodik zliva v helij. 
Bozoni so kvanti polja in prenosniki gravitacijske sile, elektromagnetne sile in šibke in močne jedrske sile. Njihova življenjska doba je neomejena. Med bozone sodijo:
- graviton- prenaša silo gravitacije, nima mase in ima neomejen doseg
- foton- prenaša elektromagnetno silo, nima mase in ima neomejen doseg
- W in Z delci prenašajo šibko jedrsko silo, ki je odgovorna za razpad protona v nevtron in obratno. Imajo zelo veliko maso in delovanje je omejeno na atomsko jedro
- Gluoni- je 8 vrst gluonov. Nimajo mase, delovanje je omejeno na atomsko jedro in poleg delovanja na kvarke, delujejo tudi na sami sebe. Prenašajo močno jedrsko silo.

Pri trčenju dveh elektronov nastajajo pioni, muoni in gamma žarki. Pion je mati muonov in elektronov. Iz vibrirajočega piona nastajajo vsi mezoni.

Elektroni se vrtijo okoli jedra s svetlobno hitrostjo in se obnašajo kot delček svetlobe foton, ujet v orbiti okoli atomskega jedra. Elektron ne izžareva svetlobe, ker se giblje točno s svetlobno hitrostjo. Proizvaja pa magnetizem. Ujeti tahion v orbiti oblikuje luknjo v prostoru in v elektromagnetnem polju atoma. Prosti pion ujame tahion z negativno maso in tako postane lažji muon, ker izgubi maso. Muon pa ujame drugi tahion z negativno maso in izgubi maso ter postane elektron brez mase. Pri trku elektronov in pozitronov nastajajo muoni, pioni in gamma žarki. To pomeni da je pion mati družine leptonov.
Proton je sestavljen iz težjih sigma hiperonov, ki so se združili z negativno maso tahionov. Tahion z negativno maso je pravzaprav antigravitacijski delček ( op sila širjenja, Oče, Alfa… ) Proton ujame pion in postane nevtron ki ima manjšo magnetno silo. Resonanca teh pionov proizvaja mezone. Pion ima zelo majhen magnetizem.
Pion ujame tahion z negativno maso in postane lažji delček muon. Muon ujame drugi tahion z negativno maso in postane elektron brez mase. Energija ki veže te delčke med seboj je enaka izgubi mase. Orbitalna hitrost delčkov ki krožijo okoli atomskega jedra je svetlobna hitrost, energija delčkov pa se spreminja, ko se delčki spreminjajo en v drugega. Pri spreminjanju piona v muon in elektron ne nastaja nobeno žarčenje.

Pri trku elektrona in pozitrona nastajajo muoni in pioni, ki so samo različna stanja istega delčka. Nastajajo pa tudi gamma žarki. Zaradi negativne mase ima tahion ki se vrti navznoter usmerjeno silo, ki uravnoveša navzven usmerjeno silo drugih vrtečih se delcev.
Elektron se obnaša kot v orbito atoma ujeti delček svetlobe foton.
Proton je sestavljen iz sigma hiperona in tahiona z negativno maso. Orbita tahiona je večja, orbita sigma hiperona je 5x manjša. Če v središče orbite sigma hiperona dodamo še manjšo orbito piona in še en tahion, ki ima enako orbito kot ta pion, nastane nevtron. Vsi ti delci se vrtijo v isto smer.

Družina mezonov so različna stanja piona v nevtronu in v elektronu. Svetlobno jedro- kombinacija nevtron in protona oblikuje deuteron. V tem primeru negativno nabit pion v nevtronu je pritegnjen k protonu, kar pomeni da sta dva pozitivno nabita delca pritegnjena k negativnemu pionu. Dva pozitivna delca se med seboj odbijata, vendar najdeta točko ravnovesja, v kateri je medsebojna odbojnost v ravnovesju s privlačnostjo negativnega piona. En pozitivni proton se vrti v negativno smer, vmes je orbita v negativno smer piona in na drugi strani je orbita drugega protona v pozitivno smer. Ker se pozitivna protona vrtita v nasprotni smeri, ne ustvarjata magnetnega polja, tako da ga ustvarja samo vrtenje piona. Če se proton približa nevtronu, bo sigma hiperon pritegnil nevtronov pion in deformiral os nevtrona. To povzroči močno privlačno silo, ki jo imenujemo jederska sila.
Ko se elektron vrti okoli jedra nastaja dinamično elektromagnetno polje, ki se spiralno širi v prostor v neskončnost.
Nevtrino je delček hitrosti. Opazili so ga pri izbruhu supernove leta 1987. Svetlobni fotoni iz supernove bi potrebovali normalno za pot do Zemlje milijon let, z nevtrini pa so pripotovali v 160.000 letih. To se je zgodilo zaradi energije ki je nastala pri eksploziji supernove. Nevtrini so spiralno impulsno polje, ki nastane pri spremembi piona v muon.


TAHIONSKI IN FOTONSKI KOZMOS 

V kozmosu, ki je sedaj izven našega lokalnega sončnega sistema že osvobojen anomalije, vladajo drugačni fizikalni zakoni kot v bližini Zemlje. Osnovni subatomski delci, ki tam prenašajo informacije, niso fotoni, temveč tahioni Tahioni so subatomski delci, ki imajo za človeške pojme tako rekoč neskončno hitrost in zato ogromno energije. V fotonskem univerzumu, ki je pod vplivom sile entropije in se krči na eno samo točko-Zemljo, je največja možna hitrost omejena s hitrostjo svetlobe. S to končno hitrostjo prenosa informacij je slika kozmosa, ki jo zaznavajo bitja v fotonskem univerzumu, nujno popačena. Zato ljudje na Zemlji zelo težko dobimo pravo predstavo o tem, kaj se v vesolju zares dogaja. 
Med tahionskim in fotonskim univerzumom na robu sončnega sistema se nahaja tahionska membrana, ki subtilne signale, ki prihajajo iz območja izven našega sončnega sistema, prevaja v fotonsko obliko, ki jo človeške oči in instrumenti lahko zaznajo. Določeni tahioni vseeno pridejo na Zemljo in duhovno razvitim posameznikom prinašajo nova spoznanja o višjih dimenzijah in daljnih svetovih. 

Okrog Zemlje obstaja več energetskih membran, ki označujejo območja prehoda med bolj in manj očiščenim področjem. Bližje kot smo Zemlji, več je fizične in energetske onesnaženosti ter anomalije. Prva taka membrana je na višini 344.000 km nad Zemljino površino tik znotraj lunine tirnice in označuje mejo med medplanetarnim prostorom sončnega sistema in sublunarnim prostorom blizu Zemlje. Na višini 220 kilometrov nad površino Zemlje je membrana, ki razmejuje sublunarni kozmični prostor in zgornji rob Zemljine atmosfere. To je rob vesolja, iznad katerega krožijo vsi orbitalni sateliti. Zadnja membrana obstaja na višini 13,9 km in označuje območje, do koder sega sistem trenutne družbene ureditve. Ta višina je določena z maksimalno višino poletov komercialnih potniških letal. 

Tahioni na Zemljo prihajajo iz medzvezdnega prostora z visokoenergijskimi kozmičnimi žarki. Ti kozmični žarki vstopijo v Zemljino atmosfero in ustvarjajo trke z molekulami v atmosferi. Delci, ki nastanejo v teh trkih, spet reagirajo z molekulami zraka in to spet ustvari nove delce v tako imenovanem dežju kozmičnih žarkov. Leta 1973 sta Philip Crough in Roger Clay odkrila tahionsko sled v takem dežju s pomočjo velike količine detektorjev delcev. 

Koncentracija tahionov na Zemlji je izjemno majhna, zato jih zbiramo s posebnimi tako imenovanimi tahionskimi komorami. Največje, čeprav še vedno izjemno majhne koncentracije tahionov v naravi so daleč od človekovih bivališč, recimo na Antarktiki ali v notranjosti Grenlandije , v gorah na višini nad 5000 metrov in ob nekaterih tekočih vodah globoko v pragozdovih Južne Amerike ali džunglah ekvatorialne Afrike.